"Težko mi je, a se moram posloviti"

Mark Padjen: evropski prvak in MVP. Foto: Luka Kotnik

Mark Padjen se od mlajših selekcij, slovenske klubske scene in domače Ljubljane poslavlja kot evropski prvak do 20 let in MVP EuroBasketa, a tudi s cmokom v grlu.

V torek zjutraj se bo Mark Padjen vkrcal na letalo. Dobesedno in v prenesenem pomenu besede bo poletel – v novo življenje. Let z nekaj prestopanji proti Kentuckyju bo dovolj dolg, da bo lahko sam pri sebi premlel vsaj delček tega, kar se mu je zgodilo v zadnjem tednu. Pa tudi v zadnjih letih.

Od dečka s koseškega betonskega šolskega igrišča, kjer se je fotografiral s svojim vzornikom Goranom Dragićem, prek košarkarskega odraščanja v Iliriji, prve priložnosti v članski reprezentanci, mature na šentviški gimnaziji in vse do izjemne trilogije kolajn z mlajšimi reprezentančnimi selekcijami.

Najbolj sveži spomini bodo kajpak vezani na evropsko prvenstvo za mlajše člane, ki se je končalo s slovenskim zmagoslavjem, prav Padjen pa je postal najkoristnejši košarkar (MVP). “Brez ekipe ne bi bilo tega uspeha. Znali smo stopiti skupaj. Vedeli smo, da je to naša zadnja tekma v takšni postavi. Lepše se ne bi mogli posloviti. Doma. Pred najbližjimi,” je dejal, še preden se je z lovorikami odpravil v garderobo.

Če je na uvodnih tekmah ljubljanskega turnirja selektor Danijel Radosavljević še varčeval s Padjenovimi močmi, pa na zadnjih dveh tekmah, predvsem po poškodbi kapetana in dotlej najboljšega posameznika Urbana Krofliča, prostora za skrivanje ni bilo več. Dvajsetletni Ljubljančan je bil kos nalogi. V polfinalu in finalu je skupno vknjižil 39 točk, 12 asistenc in 6 skokov, predvsem pa je bil vodja v najbolj žlahtnem pomenu besede.

“S treningi in povezanostjo se je krepilo medsebojno zaupanje. Da smo merili na najvišje mesto, je bilo edino smiselno. Letos nam je uspelo. Imamo zlate kolajne. Imamo pa tudi prijateljstva, ki bodo ostala do konca življenja. To je moja druga družina, to so moji najboljši prijatelji. Ta vez bo ostala,” je vzneseno pripovedoval junak zlate mlade Slovenije, ki pa je kljub veselju priznal, da čuti cmok v grlu.

Pred tedni se je poslovil od Ilirije. Zdaj se je poslovil od mlajših reprezentančnih selekcij. Sledi slovo od doma. “Žalosten sem. Težko se je posloviti od soigralcev in trenerjev. A to je korak naprej. To je korak v odraslost. Verjamem v to pot. Moram oditi,” je nadaljeval Padjen, ki se seli v ameriško univerzitetno ekipo Murray State, kjer bo v ligi NCAA prišel do prve mednarodne izkušnje in obenem zaslužil tudi svoj prvi milijon.

Ob tem ni pozabil omeniti trenerjev, ki so ga usmerili na to pot. “Prvi med njimi je Uroš Majcen. Izpostavil bi tudi pogosto spregledanega Jurija Ucmana, ki je bil moj trener. In seveda, tukaj sta Stipe Modrić ter Luka Bassin. Brez njih me ne bi bilo. Dali so mi marsikaj. Predvsem pa so mi namenili priložnost,” je poudaril in se za konec dotaknil še selektorja Radosavljevića. “Je eden najboljših trenerjev. To vemo vsi. Jaz pa bi poudaril predvsem to, da je izjemen človek. Težko je nadzorovati tako ‘nore’ glave. Njemu je uspelo. Za vse si je vzel čas. On je glavni del te zlate zgodbe,” je dodal MVP.

Kaj se bo vrnil, ne ve. Verjame pa, da bo nekoč znova oblekel tudi dres članske reprezentance. Morda tudi na članskem EuroBasketu 2029 v Stožicah. Odkrito upa, da v družbi večjega števila zlatih bratov iz Stožic.

“Težko mi je, a se moram posloviti”

“Težko mi je, a se moram posloviti”

Kakšno je tvoje mnenje o tem?